Ivan Cankar – velikan slovenske književnosti, mojster slovenskega jezika. Le kdo ne pozna njegovih del: Hlapec Jernej in njegova pravica, Hlapci, Kralj na Betajnovi, Na Klancu, Moje življenje, Martin Kačur, Bela krizantema?
Morda je manj znano, da je bil Cankar 1. slovenski svobodni umetnik. Skupaj z Josipom Murnom, Dragotinom Kettejem in Otonom Župančičem je ustvarjal v obdobju moderne.
V knjigi pisem Tine Debeljak povzema črtico Izidorja Cankarja, v kateri ta popisuje svoj obisk bratranca, objavljena pa je v delu Obiski; S poti. V njej je popisal Cankarjev delovni ritem. Vstajal je namreč zgodaj, poleti že ob 6. uri. Pisal je od zajtrka do kosila in če ni bilo obiska, je delal tudi popoldne.
Sicer pa je sam o svojem delu dejal: “Reda nimam in pišem, kadar je. Vendar če navsezgodaj sklenem še v postelji, da bom kaj napisal, je gotovo narejeno še isti dan. Kadar pišem, sem silno slabe volje, ker se mi ne zdi nikdar dovolj dobro. Stavek za stavkom pretehtavam v ritmu in besedi ter vidim, da je zanič,” je umetnikova samokritična drža navedena v knjižici Ivan Cankar v sliki in besedi. Ta je izšla ob 100-letnici njegovega rojstva.
O svojem pisanju pa je tudi pravil: “K delu me najbolj podviza – jeza. Politične in literarne oslarije zapeljejo človeka k pisarjenju, da si srce ohladi. Za narodov blagor, Gospa Judit, Bela krizantema so nastale tako. Ko bi jeze ne bilo – bog jo blagoslovi!”
“Hlapce sem napisal tako živo, da sem obraze videl in glasove razločeval. Zato pišem strašno hitro. /…/ Pohujšanje sem napisal v štirinajstih dneh, za svojo najdaljšo povest Na klancu nisem potreboval več kot tri tedne, Hlapca Jerneja sem pisal sredi volilne agitacije, ko sem tudi sam kandidiral.”
Ivan Cankar na volitvah ni uspel, a se je med prijatelji pošalil, da je kandidiral trikrat: prvič, zadnjič in nikoli več. Kot je razvidno iz zapisov, so ga k pisanju gnale tudi politične razmere, krivice. Teh je občutil veliko. Mojstrsko je svoje bolečine prelil v dela in še danes v bralcih puščajo sledi, odpirajo razmišljanja.
Danes bo veliko osnovnošolcev in dijakov razmišljalo ob pisanju spisov/esejev na Tekmovanju za Cankarjevo priznanje.
VELIKO USTVARJALNE ŽILICE IN ZBRANIH MISLI!
Kot zanimivost
Slovenski igralec in pesnik Danilo Gorinšek (1905-1988) je takole zapisal dokaj znano anekdoto o naših dveh literatih moderne:
»Župančič [1878-1949] se je pod svoje prve pesmi podpisoval ‘Zupančič’, torej ni uporabljal strešice nad začetnico Ž. To mu je nekoč ‘očital’ Ivan Cankar [1876-1918]: ‘Župančič, si zdaj bolj imeniten pesnik, ko si si prilepil strešico na začetnico?’ Župančič je bil tudi tokrat kratek in jedrnat: ‘Veš kaj, Cankar, pa si še ti privošči strešico na C, če si upaš!’«