Čas je hitro mineval in prebudili smo se v jutro, ko je bilo potrebno pospraviti stvari v kovčke, urediti sobe in iti še zadnjim dogodivščinam v Radencih naproti. Razdelili smo se v 2 skupini: plezanje in raziskovanje gozda. V gozdu so nas čakale nadvse zanimive naloge in morali smo slediti navodilom, biti malce iznajdljivi in uporabiti več čutov. Odlično smo se odrezali. Ko smo se vračali, smo del poti prehodili s ploščico stekla, ki smo jo držali pod nosom. Hodili smo v paru, da nas je sosed lahko usmerjal. Nenavaden in razburljiv občutek – kot bi hodili med krošnjami.
Tudi s plezalno steno smo se hitro spoprijateljili in jo nekateri preplezali večkrat: samo po oprimkih iste barve, z zavezanimi očmi z merjenjem časa.
Sledilo je kosilo, sladica in slovo. Mentorji so nas pohvalili, kar nam je seveda laskalo. Tudi mi smo jim pripravili presenečenje: podarili smo jim darilce in verižno pesem, ki sta jo spisali naši učiteljici. Pomahali smo si v slovo in krenili proti domu.
Čeprav smo se imeli čudovito, je bilo lepo objeti starše.
